Kaštelanski crljenak je stara, skoraj pozabljena hrvaška sorta, ki v zadnjem času krade pozornost domače in tuje vinogradniške javnosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da imata kaštelanski crljenak in ameriška sorta zinfandel identičen genetski profil oziroma da gre za enako vinsko sorto, kar je pomagalo rešiti skrivnost glede njenega porekla.
Ta sorta je bila pod imenom zinfandel prenesena v Združene države Amerike, natančneje na Long Island, v zgodnjih 1820., iz Cesarske državne drevesnice na Dunaju (kjer so se nahajale številne sorte takratne monarhije). Na severovzhodu države je hitro postala cenjena sorta, najprej kot namizno grozdje, na hladnejših območjih pa so jo gojili tudi v rastlinjakih. Približno trideset let pozneje je bila prenesena v Kalifornijo, kjer se je hitro razširila, zlasti v času t. i. zlate mrzlice. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je pridobila status najbolj razširjene sorte v Ameriki.
Priljubljenost zinfandela, predvsem v Ameriki, se nadaljuje vse do danes. Zajema več kot 23 % celotne površine vinogradov, goji pa jo več kot 200 pridelovalcev. V ZDA je zelo cenjena kot sorta, iz katere pridobivajo močna in polna, intenzivno obarvana vina. V primerjavi z nekaterimi drugimi rdečimi sortami so vina mehka in pitna, z izrazito sortno aromo, ki variira od diskretnih cvetličnih do močnih sadnih arom. Kakovost in značaj vina sta v veliki meri odvisna od območja pridelave, starosti nasada in uporabljene tehnologije. Poznano je tudi rose vino iz te sorte, t. i. White Zinfandel, ki je med ameriškimi vini že dolgo na vrhu priljubljenosti. Iz leta v leto se je krog njegovih občudovalcev širil, zato je bilo leta 1991 ustanovljeno tudi združenje pridelovalcev in ljubiteljev zinfandela (Zinfandel Advocates and Producers – ZAP), katerega cilj je bil promocija te sorte in samega vina ter podpora strokovnim in znanstvenim raziskavam te sorte.
Številne raziskave, povezane s to sorto, so obravnavale njeno poreklo, ki je, ker je bilo neznano, vzbudilo veliko zanimanja že od samega začetka gojenja. Čeprav je bilo znano, da so jo prinesli iz Evrope skupaj z drugimi sortami plemenite vinske trte (Vitis vinifera L.), je zaradi položaja, ki ga zavzema v ameriški kulturi in zgodovini, veljala celo za ameriško sorto in vino (America's vine and wine). Prvo odkritje o poreklu sega v daljno leto 1967. Tega leta je prof. Austin Goheen z Univerze v Davisu v Kaliforniji (University of California, Davis) v Italiji okušal različne sorte vina in opazil sorto po imenu primitivo, ki ga je spominjala na zinfandel. S primerjalnimi raziskavami so prišli do zaključka, da bi zinfandel in primitivo res lahko spadala v enako sorto. Končno potrditev te teorije je podala prof. Carole Meredith z Univerze v Davisu, ki je s pomočjo t. i. DNK-fingerprintinga dokazala njuno genetsko identičnost. Ker pa se primitivo v Italiji goji dokaj kratek čas, krajše od zinfandela v Ameriki, in če je verjeti nekaterim dokumentom, da je bil primitivo pripeljan v italijansko provinco Apulijo z vzhodne obale Jadrana, vprašanje porekla še naprej ostaja odprto. Zaradi tega je bila hrvaška obala zanimiva kot možna domovina te sorte. Zaradi morfološke podobnosti s primitivom oziroma zinfandelom se je pred kakimi dvajsetimi leti začel tudi plavac mali omenjati kot možen tretji primer za enako sorto, sčasoma pa je to predpostavko zagovarjalo že vse več podobno mislečih ljudi. Za nadaljevanje svojega raziskovalnega dela o poreklu zinfandela je prof. Meredith s pomočjo nekaterih ameriških proizvajalcev (med njimi tudi Miljenka Grgića, slavnega ameriškega vinarja hrvaškega porekla) in sodelavcev Agronomske fakultete Univerze v Zagrebu (Ivana Pejića, Edija Maletića, Jasminke Karoglan Kontić in Nikole Miroševića) obiskala Dalmacijo in na različnih lokacijah zbrala več kot 150 vzorcev plavca malega. Rezultati so pokazali, da sta zinfandel in plavac mali dve različni sorti, ki pa sta si genetsko zelo blizu. Sklenili so, da je bil zinfandel eden od »staršev« plavca malega. Na podlagi tega odkritja sta hrvaška znanstvenika Maletić in Pejić nadaljevala raziskovanje, med katerim je bil odkrit še drugi »starš« plavca malega – dobričić, stara sorta z otoka Šolta. S tem se je območje iskanja zožilo na Šolto, Brač, Čiovo in srednjedalmatinsko obalo. Med številnimi zbranimi vzorci je bil tudi vzorec sorte kaštelanski crljenak, odvzet po priporočilu Ante Vuletina, dipl. inž., iz vinograda Ivice Radunića v Kaštel Novem. Analiza je pokazala identičen genetski profil kaštelanskega crljenka in zinfandela, ki je končno rešil skrivnost porekla najbolj priljubljene sorte v Ameriki. Dodatni dokaz hrvaškega porekla te sorte je bilo odkritje tesne sorodstvene povezave med številnimi drugimi hrvaškimi avtohtonimi sortami in zinfandlom/primitivom/kaštelanskim crljenkom.